Pohod Tošč - Suhi dol, E7 Slovenija

POHOD PO DELU E7 POLHOV GRADEC-GRMADA-TOŠČ- ČELO-ČRNI VRH-SIVKA- LUČINE-SUHI DOL

Moj koncept je, da ne hodim po E7 in E6 v eni turi, ampak delam enodnevne ture. Morda v prihodnosti tudi 2 ali 3 dnevne. Zato je potrebno najprej opozoriti, da moji pohodi običajno ne potekajo v celoti po zamišljeni trasi E7 oziroma E6 poti. To velja tudi za današnjih pohod. Svoj pohod sva s Tomažem Zupančičem začela v Polhovem gradcu, ki je bil najbolj prikladen, da prideva na E7 pot, in sicer na Tošču. E7 pač pride iz škofjeloške smeri preko Osolnika, Govejka na Tošč. Pa kljub temu bi opisal tudi del prehojene poti, ki ne poteka po E7 poti. Večji del opisa pa se bo nanašal na traso E7, po kateri sva tudi največ hodila s Tomažem in je bila najin cilj. Okoli 6. ure zjutraj sva se dne 24. 9. 2005 z avtobusom pripeljala v Polhov gradec, kjer je bila še popolna tema.
Odpravila sva se proti Grmadi, ki se dviguje nad Polhovim gradcem. Najprej sva hodila po asfaltni cesti mimo graščine z značilno velbano, pod katero gre lokalna cesta. Za graščino pa naju je navdušil ribnik z labodi, ki so napol spali. Še malo sva hodila po asfaltni cesti in sva že kar malo nastrpno čakala, kdaj bova zapustila asfalt in se začela po kakšni makedamski ali gozdni poti vzpenjati proti Grmadi oziroma Tošču. Kmalu sva zagledala želeni odcep in vesela, da gre vse po načrtih, krenila v hrib. Kar nekaj časa sva hodila po lepo urejeni makedamski cesti navkreber. Po kakšni uri hoje sva dospela do gorske vasice Setnica, kjer sva zagledala lično gostilno. Nekoliko naju je vznemirjal samo pasji lajež "cucka", medtem ko je ovčjak samo graciozno tekal po dvorišču. Za vasjo se je pot začela strmo vzpenjati po gorskih pašnikih proti Grmadi. Pokrajina je izgledala zelo gorska kot bi bila v Savinskih ali kakšnih podobnih alpah. Motila naju je samo rosna trava. Na srečo sem imel goratex obutev, da nisem bil moker pod noge.





Nato sva dosegla vrh Grmade in se odpravila proti Tošču, ki se je dvigoval v daljavi, ves pokrit z gozdovi in svojo značilno piramidasto obliko. Najprej sva se spustila proti kmetiji Gente, potlej pa zopet v hrib proti Tošču. Pot je potekala po gozdnih poteh. Med potjo sva srečala tudi gorskega tekača, ki je bil ravno tako namenjen proti Tošču. Čez nekaj časa sva ga zopet srečala, a on se je že spuščal iz gore. Na vrhu Tošča sva se nekoliko odžejala. Občudovala sva lepe klopce, na katere bi se kar usedla. A ko je človek prepoten, ga hitro zazebe in prehlad je tu. Kar hitro sva se odpravila naprej. Pot je zopet tekla predvsem po iglastih gozdovih, a pokrajino so krasile tudi meni ljube breze. Malo kasneje sva prispela do cerkvice Sv. Jedert in nato do vasi Selo.












Sledil je zopet pohod po gozdovih, travnikih, asfaltnih poteh mimo Pasje ravni. Potem pa sva prišla do križišča, kjer nama ni bilo povsem jasno, po kateri poti nadaljevati. Po intuiciji sva se odločila za južno pot, ki naju je pripeljala do velike lepe kmečke stavbe. Prisiljena sva bila pozvoniti. Gospodinja naju je usmerila proti Sivki. Kasneje sva ugotovila, da bi morala v tem križišču slediti smerokazu Lučine. Na tem mestu pa je potrebno omeniti tudi problematiko označitve E7 poti na tem delu. Na Tošču sva pričakovala prve rdeče rumene oznake, ki sva jih res opazila nekoliko pod vrhom, sicer že bolj ali manj zbledele, a so bile. Na določenih mestih pa so se kar zgubile, tako da se nisva mogla pomagati z njimi. Ostal nama je samo še zemljevid in kompas. Ker pa nisva bila zelo vešča s temi dvema instrumentoma, pa je bila logična posledica, da sva skrenila iz E7 poti in potem sva zopet skušala priti na to pot. A več o tem v nadaljevanju. Potem, ko sva nekoliko skrenila s poti, sva preko travnikov zopet prišla na široko makedamsko cesto, po kateri sva šla proti Lučinam. A tu sva zgrešila pot. Midva sva šla proti vasi Rovt. Da bi šla po E7 poti, bi morala iti nekoliko bolj zahodno mimo kmetije Mršon, Mehuš, Vrbanček, skratka zelo blizu vrha Sivka. V bližini kmetije Lomovec pa bi morala zaviti proti Planini nad Horjulom, ne proti Lučinam kot sva storila midva. Pa nič se ni bilo prijetno spuščati po strmi asfaltni cesti. To križišče se mi je zdelo najbolj sporno na celotnem delu trase, kajti na tem mestu bi bilo potrebo postaviti kakšne oznake za Planino nad Horjulom.






Po asfaltni cesti sva nenačrtovano prišla v vas Lučine, kjer naju je domačin usmeril proti Suhemu dolu. Zopet sva hodila po široki asfaltni lokalni cesti proti Suhemu dolu. Tam pa sva videla, kje bi morala priti v vas, če bi sledila E7 poti oziroma Loški planinski poti (rdeče bela oznaka), ki ima ravno tako markacije v tem delu dežele kot tudi Pot kurirjev in vezistov (plavo rumene oznake). Meni je bilo kar malo žal, da nisva sestopila preko Planine nad Horjulom, kjer je tudi moto kros steza, kot sem kasneje videl iz plakatov. V vasi Suhi dol pa sva se morala s Tomažem odločiti, ali nadaljevati pot proti Smrečju in dalje proti Vrhniki ali iti proti Horjulu. Odločila sva se za pot proti Horjulu, ker sva imela do noči na volju še kakšnih 5 ur. Kilometrov pa po informacijah domačinov okoli 20. Občutno preveč za utrujena pohodnika.

Posebno mene je že kar mučila utrujenost in žuljevi podplati. Na srečo je Tomaž uspel s štopanjem in prijazni domačin naju je odpeljal do Polohovega gradca. Povedal nama je, da avtobus odpelje proti Ljubljani ob 17 h.
Cel pohod se je z malo sreče kar uspešno zaključil. Glede na to, da posebno E7 ni najbolj bleščeče označena na tem delu, je potrebno kar precej znanja iz čitanja zemljevidov. V nasprotnem primeru pa je pohodniku usojeno izgubljanje. Vendar praksa dela mojstra. V bodočnosti pa še načrtujem podobne pohode, trenutno imam v mislih pohod iz Petrovega Brda na Porezen, Blegoš in iz blegoša v Hotavlje. Ter Ilirska Bistrica - Slavnik - Koper - Strunjan.