Evropska pešpot E7 Slovenija

Sunday, December 17, 2006

Pohod Suhi dol - Vrhnika, E7 Slovenija

POHOD SUHI DOL - VRHNIKA
Z avtobusom iz Škofje Loke sem se vrnil v Suhi Dol, kjer sem končal pot v avgustu 2005. Že takrat sem si malo ogledal, kje bi nadaljeval pot proti Vrhniki. Mimo skednja je na travnike vodila markirana pot Loške planinske transverzale. V tem delu ni bilo opaziti rdeče rumenih oznak evropskih pešpoti.

Najprej sem hodil po teh markacijah, ki so me vodile za kmetijo in naprej v gozd. Kmalu sem dospel na oster ovinek, kjer sem zavil levo v pobočje, porašeno z gostimi iglastimi gozdovi. Opazil sem tudi napravo gozdarjev, ki je namenjena za uničevanje lobadarja. Naprava je bila nameščena na lesen drog.


Nato sem hodil navkreber, obsijan z soncem in pogledom na bližnjo in daljno okolico Horjula. Kmalu sem dospel do kmetije, kjer sem na notranjih okenskih policah opazil pokale. Spraševal sem se, s kakšnim športom se ukvarja njihov lastnik. Mogoče pa je gorski tekač ali kolesar, saj je okolica zelo gor in dol.


Pot se je nadaljevala s podobno konfiguracijo in okolico in zopet sem pred seboj zagledal kmetijo, ki pa je bila bolj živa. Ljudje iz te kmetije so opravljali kmečka opravila, njihovi psi pa so z laježem in približevanju meni nakazovali, da sem na tujem ozemlju.

Kmalu sem bil zopet sam v gozdu in sledila je zopet kmetija, pred katero je starejša ženska cepila drva. Imela pa je še bolj hudega psa kot so jih imeli pri prejšnji kmetiji. Hitro je stekel za moj hrbet, najrajši bi me kar ugriznil. Kasneje mi je prej omenjena ženska povedala, da ga "živcirajo" moje palice. A dvomim v to tezo, občutke imam, da je šlo za bolj koleričnega psa. Povedala mi je tudi, da sta bila v teh krajih 2 medveda, enega so ustrelili, drugi pa se klati, kdo ve kje. Na tem mestu sem malo skrenil iz poti, a hitro sem spoznal, da grem v napačno smer. Zato sem se vrnil mimo kmetije do transformatorske postaje, kjer sem zavil levo ob robu gozda navzdol.

Kmalu sem prišel v zaselek Šentjošt, kjer sem se vzpel na vzpetino in preko nje do makedamske ceste, ki je vodila proti Smrečju. Tu sem zagledal majhno ptičko, ki sem jo večkrat fotografiral, a iz neznanih razlogov slike nisem ugledal na svojem fotoaparatu. Kakšna škoda!


A še nisem omenil! Prvič sem si doma na diktafon z mini kasetami posnel opis poti iz vodnika Evropska pešpot E7, avtorja Daria Cortesea. Vseskozi sem imel diktafon v žepu, slušalko pa v ušesih in večkrat poslušal opis. Tako sem dokaj uspešno držal pravo smer proti Vrhniki. Tu me je glasovni posnetek usmeril navzdol po makedamski cesti, da bom prišel v Smrečje. Na vrhu te vzpetine sem ozrl na daljnem hribu proti Vrhniki cerkev Sv. Treh Kraljev, ki jo je omenila prej omenjena ženica: "Ali greste proti Trem Kraljem?"

Po makedamski cesti, ki se je ves čas spuščala, sem prišel na asfaltno cesto za Smrečje. Še prej pa sem pred ovinkom na smreki opazil poštni nabiralnik. Verjetno poštar ne nosi pošte v vas, ampak jo pusti, kar v tem nabiralniku. Očitno so ljudje v teh krajih vrni pred tatovi.

Sedaj ko to pišem, pa sem spoznal, da Cortese svetuje drugo varianto. V tem delu poti sem dolgo časa poslušal opis te variante in sem mislil, da velja od Smrečja naprej.


Čakala me je asfaltna cesta, ki mi je kar ustrezala za spremembo. Tu sem tudi prvič videl oznake evropske pešpoti: okrogle in pravokotne. Cesta je bila zelo neprometna, srečal me je redek avto in kakšen gorski kolesar. Po nekaj kilometrih sem dospel v vas Smrečje, ki je imela kar bogato infrastrukturo za te kraje: gostilno Kasarna, cerkev. Glede na prej omenjen nerazumljen zvočni posnetek iz moje strani, sem spraševal gostilničarja gostilne Kasarna, kje naj nadaljujem pot. Prijazno mi je svetoval, poleg tega sem ga prosil tudi za vizitko. Z veseljem mi jo je izročil, poleg tega pa sem dobil tudi prospekt, ki turistično opisuje te kraje. Naredili so lep turistični prospekt z opisi bližnjih krajev in bližajočih kulturnih in zabavnih prireditev, ki se bodo zvrstile.



Pri cerkvi sem zavil levo na makedamsko cesto, ki je vodila proti Planini nad Vrhniko. Kar kakšno uro sem hodil po tej makedamski cesti, najprej navzgor, potem navzdol, dokler nisem prišel do 2 kapelic in najbolj razveseljujoče do smerokaza Zaplana, ki jo je navajal tudi moj zvočni vodič. Potrebno je bilo iti mimo ličnih vikendov do asfaltne ceste, kjer sem zavil levo. Hodil sem skozi vas Mizni dol, kjer sem videl veliko živali od ovac, konjev, kokoši, krav in psov. Prišel sem tudi do hiše Mizni dol 10, na katero me je opozarjal moj zvočni posnetek. Starejša ženska je sedela na klopci pred hišo in sem jo vprašal, če ve, da je njena hiša v vodiču Evropska pešpot E7. Nič ni vedela o tem, vendar se je z veseljem prebrala, potem ko je prinesla iz hiše svoja očala. Prosil sem jo, če lahko slikam njeno hišo, a ji ni bilo nič povšeči, da slikam tudi njo.















Zopet sem bil na asfaltni cesti za Vrhniko. Pot je vseskozi lepo označena z rdeče rumenimi oznakami, začenši od asfaltne poti za Smrečje kot je bilo že oprej omenjeno. Prišel sem do smučišča Ulovka, kjer sem zavil desno na velik parkirni prostor, ki je bil čisto prazen - pozimi verjetno ni tako - mimo lovske koče navkreber proti Planini. Na smerokazu za Planino sem ozrl stolp. Sprva nisem vedel, za kaj gre, a na vrhu Planine se je vse razjasnilo v zvezi s stolpom. Še prej me je čakal najbolj strm del, skozi katerega sem se kar zasopel. Končno sem prišel do planinske koče Planina, ki je bila zaprta. Skoraj bi spregledal stolp, a sem ga le opazil, se mu približal in z velikim strahom povzpel na njega. Pa to je variacija Eiflovega stolpa v Parizu, sem se rekel sem pri sebi. Ko sem prišel na pol lesenih stopnic, sem se hotel kar obrniti, ker se je stolp v vetru malenkostno majal. A potem, ko sem se nekoliko usedel na stopnice, sem nadaljeval hojo po stopnicah, prispel na vrh stolpa in v nelagodju od višine ogledal panoramo okolice, ki mi jo je ponujal stolp in naredil nekaj fotografij. Z veseljem sem se spustil po stopnicah na trdna tla.










Iz Planine gre E7 proti vodnemu izviru Lintvern in nato dalje proti planinski koči Star Maln. Strma planinska pot vodi proti tema dvema krajema. Pri izviru Lintvern privre voda izpod skal. Ta voda teče po strugi potoka do Starga Malna, kjer se formira tudi jezero. Železne stopnice, ki vodijo v jezero, naznanjajo, da se ljudje kopajo v njem. Voda pa ima največ 18 stopinj. To me je malo spominjalo na vodo, v kateri sem se kopal pred nekaj dnevi na kvarnerskih otokih, ki je imela podobno temperaturo in ni bila nič kaj topla. Omeniti je potrebno, da gre planiska pot vseskozi ob potoku do Starega Malna.







Do Vrhnike je bilo potrebno samo še iti po makedamski cesti od Starga Malna naravnost navzdol ob potoku. Med potjo mi ni bilo dolgočas, saj so mimo mene hodili vseskozi tekači, kolesarji. Končno sem dospel na Vrhniko na Betajnovo. Potem sem hodil nekaj časa po Betajnovi, prišel v neko drugo ulico, ne vem točno, ali Cesto 1. maja ali na Idrijsko cesto. Skratka zagledal sem avtobusno postajališče, kjer je stal avtobus s tablico Vrhnika - Ljubljana. Ljudi, ki so bili v bližini, sem vprašal, kdaj odpelje avtobus. Dobil sem informacija, da ob 18:40. Tako se je končal moj pohod Suhi Dol - Vrhnika. Bil sem kar utrujen po prehojeni poti.


Pohod Tošč - Suhi dol, E7 Slovenija

POHOD PO DELU E7 POLHOV GRADEC-GRMADA-TOŠČ- ČELO-ČRNI VRH-SIVKA- LUČINE-SUHI DOL

Moj koncept je, da ne hodim po E7 in E6 v eni turi, ampak delam enodnevne ture. Morda v prihodnosti tudi 2 ali 3 dnevne. Zato je potrebno najprej opozoriti, da moji pohodi običajno ne potekajo v celoti po zamišljeni trasi E7 oziroma E6 poti. To velja tudi za današnjih pohod. Svoj pohod sva s Tomažem Zupančičem začela v Polhovem gradcu, ki je bil najbolj prikladen, da prideva na E7 pot, in sicer na Tošču. E7 pač pride iz škofjeloške smeri preko Osolnika, Govejka na Tošč. Pa kljub temu bi opisal tudi del prehojene poti, ki ne poteka po E7 poti. Večji del opisa pa se bo nanašal na traso E7, po kateri sva tudi največ hodila s Tomažem in je bila najin cilj. Okoli 6. ure zjutraj sva se dne 24. 9. 2005 z avtobusom pripeljala v Polhov gradec, kjer je bila še popolna tema.
Odpravila sva se proti Grmadi, ki se dviguje nad Polhovim gradcem. Najprej sva hodila po asfaltni cesti mimo graščine z značilno velbano, pod katero gre lokalna cesta. Za graščino pa naju je navdušil ribnik z labodi, ki so napol spali. Še malo sva hodila po asfaltni cesti in sva že kar malo nastrpno čakala, kdaj bova zapustila asfalt in se začela po kakšni makedamski ali gozdni poti vzpenjati proti Grmadi oziroma Tošču. Kmalu sva zagledala želeni odcep in vesela, da gre vse po načrtih, krenila v hrib. Kar nekaj časa sva hodila po lepo urejeni makedamski cesti navkreber. Po kakšni uri hoje sva dospela do gorske vasice Setnica, kjer sva zagledala lično gostilno. Nekoliko naju je vznemirjal samo pasji lajež "cucka", medtem ko je ovčjak samo graciozno tekal po dvorišču. Za vasjo se je pot začela strmo vzpenjati po gorskih pašnikih proti Grmadi. Pokrajina je izgledala zelo gorska kot bi bila v Savinskih ali kakšnih podobnih alpah. Motila naju je samo rosna trava. Na srečo sem imel goratex obutev, da nisem bil moker pod noge.





Nato sva dosegla vrh Grmade in se odpravila proti Tošču, ki se je dvigoval v daljavi, ves pokrit z gozdovi in svojo značilno piramidasto obliko. Najprej sva se spustila proti kmetiji Gente, potlej pa zopet v hrib proti Tošču. Pot je potekala po gozdnih poteh. Med potjo sva srečala tudi gorskega tekača, ki je bil ravno tako namenjen proti Tošču. Čez nekaj časa sva ga zopet srečala, a on se je že spuščal iz gore. Na vrhu Tošča sva se nekoliko odžejala. Občudovala sva lepe klopce, na katere bi se kar usedla. A ko je človek prepoten, ga hitro zazebe in prehlad je tu. Kar hitro sva se odpravila naprej. Pot je zopet tekla predvsem po iglastih gozdovih, a pokrajino so krasile tudi meni ljube breze. Malo kasneje sva prispela do cerkvice Sv. Jedert in nato do vasi Selo.












Sledil je zopet pohod po gozdovih, travnikih, asfaltnih poteh mimo Pasje ravni. Potem pa sva prišla do križišča, kjer nama ni bilo povsem jasno, po kateri poti nadaljevati. Po intuiciji sva se odločila za južno pot, ki naju je pripeljala do velike lepe kmečke stavbe. Prisiljena sva bila pozvoniti. Gospodinja naju je usmerila proti Sivki. Kasneje sva ugotovila, da bi morala v tem križišču slediti smerokazu Lučine. Na tem mestu pa je potrebno omeniti tudi problematiko označitve E7 poti na tem delu. Na Tošču sva pričakovala prve rdeče rumene oznake, ki sva jih res opazila nekoliko pod vrhom, sicer že bolj ali manj zbledele, a so bile. Na določenih mestih pa so se kar zgubile, tako da se nisva mogla pomagati z njimi. Ostal nama je samo še zemljevid in kompas. Ker pa nisva bila zelo vešča s temi dvema instrumentoma, pa je bila logična posledica, da sva skrenila iz E7 poti in potem sva zopet skušala priti na to pot. A več o tem v nadaljevanju. Potem, ko sva nekoliko skrenila s poti, sva preko travnikov zopet prišla na široko makedamsko cesto, po kateri sva šla proti Lučinam. A tu sva zgrešila pot. Midva sva šla proti vasi Rovt. Da bi šla po E7 poti, bi morala iti nekoliko bolj zahodno mimo kmetije Mršon, Mehuš, Vrbanček, skratka zelo blizu vrha Sivka. V bližini kmetije Lomovec pa bi morala zaviti proti Planini nad Horjulom, ne proti Lučinam kot sva storila midva. Pa nič se ni bilo prijetno spuščati po strmi asfaltni cesti. To križišče se mi je zdelo najbolj sporno na celotnem delu trase, kajti na tem mestu bi bilo potrebo postaviti kakšne oznake za Planino nad Horjulom.






Po asfaltni cesti sva nenačrtovano prišla v vas Lučine, kjer naju je domačin usmeril proti Suhemu dolu. Zopet sva hodila po široki asfaltni lokalni cesti proti Suhemu dolu. Tam pa sva videla, kje bi morala priti v vas, če bi sledila E7 poti oziroma Loški planinski poti (rdeče bela oznaka), ki ima ravno tako markacije v tem delu dežele kot tudi Pot kurirjev in vezistov (plavo rumene oznake). Meni je bilo kar malo žal, da nisva sestopila preko Planine nad Horjulom, kjer je tudi moto kros steza, kot sem kasneje videl iz plakatov. V vasi Suhi dol pa sva se morala s Tomažem odločiti, ali nadaljevati pot proti Smrečju in dalje proti Vrhniki ali iti proti Horjulu. Odločila sva se za pot proti Horjulu, ker sva imela do noči na volju še kakšnih 5 ur. Kilometrov pa po informacijah domačinov okoli 20. Občutno preveč za utrujena pohodnika.

Posebno mene je že kar mučila utrujenost in žuljevi podplati. Na srečo je Tomaž uspel s štopanjem in prijazni domačin naju je odpeljal do Polohovega gradca. Povedal nama je, da avtobus odpelje proti Ljubljani ob 17 h.
Cel pohod se je z malo sreče kar uspešno zaključil. Glede na to, da posebno E7 ni najbolj bleščeče označena na tem delu, je potrebno kar precej znanja iz čitanja zemljevidov. V nasprotnem primeru pa je pohodniku usojeno izgubljanje. Vendar praksa dela mojstra. V bodočnosti pa še načrtujem podobne pohode, trenutno imam v mislih pohod iz Petrovega Brda na Porezen, Blegoš in iz blegoša v Hotavlje. Ter Ilirska Bistrica - Slavnik - Koper - Strunjan.